Ovseniki

"Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!" Flp 2,18 Blagoslov, zdravje, mir, srečo, veselje ... vsem prijateljem, sledilcem, sorodnikom, znancem in naključnim mimoidočim. 

Prijatelj me je pred dnevi pobaral o stvareh, za katere sem hvaležen. Ni treba veliko razmišljati o stvareh, ki mi največ pomenijo v življenju. Moja družina. Oni so moj dom. Otroški smeh, najljubši zvok. Neutrudno raziskovanje, ki nam nikoli ne da počivati. Moja ljubezen in moja najboljša prijateljica. Hvaležen sem za dar vere. Vera v Boga osmisli mnogo za človeka nerazložljivih in težkih stvari, kot je na primer huda bolezen šestletnega krščenca. Hvaležen sem za svojo ženo Darjo, mojo najboljšo prijateljico, ki me sprejema v dobrem in slabem. Ona je tisti del mene, ki sem ga prej pogrešal. Hvaležen sem za svoje tri sinove. Nace, Bine in Jakob so tisti, zaradi katerih kolesarjenje in adrenalin z veseljem zamenjam za sedenje ob peskovniku ali sestavljanje gradu iz lego kock. Hvaležen sem za svoja starša. Očeta nimam več, moja mama se bori z zahrbtno boleznijo. Vem, da sta storila največ, kar je bilo v njuni moči, da bi mi posredovala tisto, za kar st

V letih odraščanja in osamosvajanja od svoje primarne družine nisem nikoli 'zašel' na duhovne vaje. Mlademu fantu, uporniku proti vsemu tradicionalnemu, na kraj pameti ni padlo, da bi se šel kakšne take stvari. Skorajda vso duhovnost sem takrat dobil servirano pri skavtih, še tam se mi je zdelo to precej brezveze, ker je kradlo čas akciji. Z Darjo pa sva našla skupni jezik tudi v veri, zato sem se odločil 'poskusiti'. Pred petimi leti sva začela obiskovati duhovne vaje za zakonce na Mirenskem gradu, ki jih odlično pripravlja jezuit p. Vital Vider. Na jasen in jedrnat način vedno zadane bistvo, zato mu midva praviva kar 'mojster'. Od takrat so duhovne vaje za naju na rednem letnem urniku. Po enoletnem premoru smo tudi letos en vikend preživeli na Mirnu pri Novi Gorici. Za Gorenjca je že vdih primorskega zraka taka sprememba, da pozabiš na večino stvari, ki te obtežujejo. Po vseh izzivih, ki jih prinaša 'velika družina', sva letos krvavo potrebovala ta

Klasična slovenska družina gre poleti na morje. Tako je, odkar pomnim. No, pri nas zaradi kmetije nismo bili nikoli skupaj na morju, a človek hitro prevzame tradicionalne navade, ki dišijo po komfortu. Iti na morje v dvoje je razkošno. V troje spoznaš, da ne gre samo za plavanje in branje lahkotnih knjig v senci visokih borov. Da je morje s tremi mladiči izziv, sva se dobro zavedala. 'Vzemita s sabo taščo, nujno priporočam,' mi je priporočal prijatelj z enako situacijo potomcev. No, midva večkrat nasvete preslišiva, zato sva sklenila, da poskusimo sami. Če nam bo prvo leto uspelo za en teden, bo naslednjič lahko dopust že daljši. Po nasvetu prijateljice smo se odločili za Lopar na Rabu, ki je (to lahko potrdim) fantastična lokacija za družine z malimi otroki. Neskončna peščena plaža z užitno mivko (mala dva sta jo večkrat poskusila in sta še vedno živa) in vsepovsod sama nizka voda brez skal (za odrasle praktično brez možnosti za plavanje, a si praktično brez skrbi, da bi o

Naša mladiča Bine in Jakob sta dopolnila vsak po eno leto. Pred enim letom sta najino družinico spremenila v veliko družino, iz najinih življenj pa odstranila večino balasta v obliki 'frej cajta'. Če sva pred leti v svoji vpetosti v razne hobije, skavte, študij, prostovoljstvo ... mislila, da je življenje pestro, sva v zadnjem letu to pestrost doživela v nekajkratni potenci prejšnjih let. Ni bilo enostavno, priznava, še vedno je marsikakšna stvar velik izziv, a počasi se na obzorju kažejo obljube staršev starejših dvojčkov 'Na začetku bo treba precej pregurat, ampak potem bo pa ful fletno'. Ne bi šlo brez pomoči, še najbolj mame Ladke, ki že eno leto nesebično vsak dan prihaja skrbet za vse tisto, za kar so štiri odrasle roke premalo. Najini mladički postajajo fantiči in vedno bolj sami sebi druščina. Trije fantiči, za katere sva Bogu izjemno hvaležna, naju kljub vsemu trudu nepopisno osrečujejo in zaradi njih večinoma kakšnih hobijev sploh ne pogrešava. Torti

Ponavadi jo za najino obletnico poroke kam mahnemo. Letos smo si za izlet izbrali kar naš otok ob Savi, kjer sredi tedna dopoldne najdeš ves mir, ki ga potrebuješ za umiritev tempa. V najinem slogu smo si privoščili tudi praznovanje - simpl, kako pa drugače. Ogenj in palice, na katerih smo si pogreli nekaj živeža. Povsem dovolj je bilo za prijetno dopoldne v senci pomladno okrašenega drevja. Gremooo! Fantje pripravljajo drva 'Ati, a boš zakuril?' 'Takole narežeš in natakneš na palico.' 'Potem pa držiš nad žerjavico.' 'Mami, a lahko dam jaz Binetu za jest?' 'Mami, a je že?' Hotel naše sorte, s petimi zvezdicami. Mati in sin Kolesar, očetovo veselje

Kdor ima majhne otroke in jih sem ter tja pelje v cerkev k maši, najbrž ve, koliko pozornosti lahko nameni vsebini maše. Večinoma je najbrž treba skrbeti za to, da otroci sedijo na miru, da ne motijo drugih vernikov, da s svojo živahnostjo niso glavna atrakcija v cerkvi, da niso preglasni, da jih pelješ lulat, da se vmes poslužuješ vzgojnih ukrepov ... ves čas pa imaš občutek, da te ljudje ves čas gledajo postrani, sem ter tja pa se najde tudi kakšen, ki te poduči o vzgoji otrok. Da ne omenim komentarjev, ki jih sicer nikoli ne dobiš serviranih naravnost, da bi bilo bolje otroke pustiti doma. Hja, iti z malimi otroki k maši je včasih podobno 'adrenalinskemu športu', saj od maše prideš utrujen in prešvican. Zato sva za najino obletnico poroke prosila Robija, ki naju je poročil, da smo eno mašo naredili doma, kjer so otroci lahko zlezli tudi mašniku v naročje, pa to ni nikogar preveč motilo. Začudena? Ja. Ne vidita ravno vsak dan kitarista v dolgi beli obleki doma ;) Sve

Ati, pogrešali te bomo. Zunaj na stolu pred vrati, ob jutranji kavi na tvojem mestu za družinsko mizo, na tvojem delu klopi ob peči. V našo hišo si vse življenje privabljal mnoge ljudi. To smo videli v zadnjih dneh, ko so te prišli zadnjič pozdravit. Zato bo brez tebe bo pri Odemsu nekaj manjkalo. A iz ljubezni med tabo in našo mamo je iz skorajda propadle hiše nastal nov rod, na katerega si bil vedno ponosen. Hvala, ker si kot mlad fant ostal doma. Hvala, ker si se poročil z našo mamo. Hvala, ker nista nikoli rekla ne novemu življenju. Hvala, ker si dobro skrbel za nas. Hvala, ker si nam bil vedno zgled in dober oče. Zbogom, ati, radi te imamo.

Življenje je potica. Včasih ugrizneš v mehko sredico, polno sočne file, včasih v trdo skorjo. Sem ter tja pa pride trenutek, ko te zaskeli od ugriza v košček orehove lupine, ki je po nekem naključju namenjena ravno tebi. Tako je tudi naše življenje - veseli smo njegove polnosti, a ta terja ogromno energije. Naša stvar pa je, kako in kam to energijo usmerimo.