Preskoči na glavno vsebino

Pomoč

V zadnjih mesecih, ko so se obrati najinega življenja v skrbi za tri čudovite mladeniče precej povečali, sva marsikdaj obupno hlastala po vsaj nekaj počitka, časa zase, za čisto osnovne življenjske potrebe. Imeti dva dojenčka, oba s krči, po najini odločitvi polno dojena, poleg njiju pa dveletnika, ki se privaja na vrtec in vse z njim povezane viroze ... ni keks. Situacija je bila večkrat kar za obupat, v utrujenosti večkrat popustijo živci in človek tako dnevno v goli želji 'samo da preguramo' potepta svoja načela.


Dve leti od začetka starševstva

A na najino srečo obstaja tudi druga plat medalje - poznava ogromno ljudi dobre volje in pripravljenih pomagati. Brez njih si skorajda več ne predstavljava današnjega življenja. Mama Ladka, ki ji je pomoč skorajda postala služba, kuha, pere, previja, sprehaja ... Ata Marjan in Irena, ki sta postala naša catering dobavitelja. Sosede Simona, Špela, Marija, Janja, ki pokličejo in se ponudijo za vozičkanje ali varstvo. Sestri Jana in Metka, ki prideta in naju z dobro voljo potegneta iz 'beda'. Lucija, ki si za osebni projekt izbere celotedensko gospodinjsko pomoč. Franci in Petra, ki se kljub nalivu ogrneta v pelerine in z vozičkom raziskujeta našo okolico. Irena in Suzana, ki nam s polnimi lonci dobrot prihranita čas za kuhanje. Katja ali Ida, ki nas oskrbita s svežo zelenjavo, sadjem in objemi za tolažbo. Petra, ki nas preseteti s torto. Urška, ki se na deževno nedeljo pojavi s kosilom in odpelje otroka na sprehod. Nešteti, ki se oglasijo po telefonu, pošljejo sms ali napišejo svojo vzpodbudo na facebook.

To je le delček celotne pomoči, ki sva je deležna in vsem bi rada povedala, da sva iz srca hvaležna za vse, kar naredite za nas. Upava, da bova kdaj imela priložnost, da vam vsaj nekoliko povrneva. Vsem pa, ki ste v stiski in ne vidite ven, priporočava - prosite in se vam bo dalo. Midva ta blagoslov izkušava vsak dan.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.