Ovseniki

Pred dobrim desetletjem, na vrhuncu mojih uporniških let je svoje vrhunce doživljal kranjski Ragtime Jazz Club. Mi smo našemu najljubšemu lokalu rekli Jazz. Tja smo hodili na najcenejše pivo, na rock koncerte, na skoraj zastonj namizni fuzbal, poslušat predavanja ... doživljat svojo mladost. Čez nekaj let je lokal zamenjal lastnika in s tem izgubil ves nekdanji čar. Nikoli več me ni zamikalo, da bi ga obiskal. Pred kratkim je lokal spet zamenjal lastnika ter z imenom Creinativa dobil malce bolj kulturni predznak. Zdaj se menda tam dobivajo razni pesniki, slikarji, operni pevci ... V petek, 24. oktobra smo tam pristali plesalci swinga. Besne gliste, Meule in ostali navdušenci starih ameriških plesnih korakov smo preplesali naš prvi kranjski swing večer te sezone. Vse fotografije so izposojene s portala gorenc-on.net

Ko smo jo v petek z Meulami maširali gorski koči naproti, je bila že trda tema. Vmes nam je lastnik koče malce posvetil z žarometi svojega terenca. Silhueta na spodnji sliki je Rokova, fotko pa sem posnel z navadnim žepnim digitalcem.

Druščina plesnih navdušencev, ki smo pred enim letom začeli s tečaji lindy hopa, je v enem letu postala skorajda sinonim za swing sceno v Kranju. Meule smo plesna swing skupina, ki se dvakrat na teden dobivamo v kranjskem Mladinskem kulturnem centru, kjer se učimo korakov, ki so jih pred 80 in več leti krojili v New Yorku. Svoje znanje smo v zadnjem letu nekajkrat postavili na ogled z nastopi našega prvenca Bei Mir Bist Du Schön . Letošnjo jesen z Darjo in Nejcem nadaljujemo naše tečaje in priprave na nove nastope. Ker pa se za prvo obletnico spodobi, da se jo primerno obeleži, smo to naredili s plesnim žurom. Odpravili smo se v eno od gorskih koč na Jezerskem in noč preplesali. Ni kaj, swing v Kranju je živ!

Darjina mama Ladka se že nekaj let intenzivno posveča nekaterim hobijem, ki so vsi povezani z domačo obrtjo. Iz skromnih začetkov ob domači izdelavi prvega koščka svojega papirja, obiskovanja tečajev, nabiranja rastlin ... so pred kratkim nastali čisto pravi doma filcani copati, njene čipke so med drugim krasile najino poroko, njene doma izdelane voščilnice smo že nekaj let vajeni dobivati ob praznikih ... Ko jo z Darjo obiščeva, ponosno pokaže doma vzgojen indigo, rastlino, s katero barva volno. Na njenem štedilniku stoji velik lonec z doma narejeno barvo, v katero namaka volno, da dobi čudovito naravno barvo. Njeno domače veselje je pred kratkim ocenila Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije , ki meni, da so njeni rastlinsko barvani: volnena preja, česana volna, sukanec za klekljanje, platno in čestitka z rastlinsko barvano česano volno izdelek domače obrti. Čestitava, mama Ladka! Zdaj čakamo samo še blagovno znamko. Volna za copate, barvana s šentjanževko Copati iz zgoraj prikazane

V soboto sva s prijateljem Kenkučijem spet obiskala Storžič. Že zdavnaj sem nehal šteti obiske te domače gore, ampak človek se ga pač nikoli ne naveliča, saj ponuja toliko različnih vrst dostopov, da se za vsakogar kaj najde. Na južni strani je najbolj oblegan dostop preko Kališča, mogoče manj znan, a nič lepši dostop pa je preko planine Javornik na jugozahodni grapi. Zanimiv vzpon je tudi preko zahodnega grebena čez planino Polano in Psico. Severna stran je bolj atraktivna za ljubitelje skal. 'Klasika', ki sva jo ubrala tudi midva, je zavarovana plezalna pot čez Žrelo, alpinistom ljube smeri so čez 'Kramarico' in ostale, pozimi pa je priljubljen vzpon in spust čez Peto žrelo, ki ponuja čudovit alpinistični smuk tretje stopnje. S severne strani je zanimiv tudi Škarjev rob, ki sva ga midva izbrala za sestop. Ujela sva čudovit jesenski dan, svežega zraka stran od vsega mestnega in dolinskega pa ni treba omenjati, kajne. Izhod iz Žrela na zahodno sedlo Po zahodnem greben

Septembra smo Meule (swing plesna skupina iz Kranja) začeli z drugo sezono tečajev. Resno smo zakorakali v novo sezono in že novembra se nam obeta prvi nastop. Meule (nekaj nepogrešljivih manjka)

Občina Radovljica se je odločila malce popestriti podobo dolgočasnega stopnišča na svojem železniškem postajališču. Da pa postajališče ne bi umiralo od dolgočasne bele barve, so k projektu povabili mlade umetnike, da so ga okrasili s svojimi umetninami. Podobe niso prepustili naključju, temveč so mladini dali smernico oz. rdečo nit: Radovljica in vse, kar se navezuje nanjo. Med mladimi umetniki je imel priložnost eno izmed sten poslikati tudi Matej Peneš , Darjin brat, sicer študent arhitekture. Za svoj motiv je izbral Antona Tomaža Linharta, ki ga je odel v odlično barvno kombinacijo. Enostavna črno bela podoba velikega umetnika ga naredi elegantnega, črtna koda ter izviren številčni napis sta utrinek sedanjosti, a z zlato barvo dajeta celotnemu grafitu komponento žlahtnosti. Well done, Matej! Železniška postaja Radovljica Stopnišče, ki vodi z železniške postaje v mesto - objekt grafitiranja Vhod v stopnišče z zgornje, mestne strani Matej in njegov izdelek: Anton Tomaž Linhart Matej

Prejšnjo soboto smo v tretjem poskusu izvedli službeni kolesarski piknik - nekaj kolesarjenja, nekaj pijače in jedače, predvsem pa druženje sodelavcev v malce drugačnem okolju kot običajno. Za organizacijo sem kot marketingar seveda moral poskrbeti jaz, a ob dobrih sodelavcih je bilo moje delo omejeno skorajda samo na obveščanje. Da pa zabava ne bi bila omejena le na prehranjevanje, smo na poti izvedli še menda že tradicionalno kolesarsko dirko. Vsi kolesarji smo se razdelili v kategorije po starosti in spolu, da je na koncu malokdo ostal brez odličja. V svojem starostnem razredu - 'starejši perspektivci' oz. od 30 do 40 let (hm, leta so me odpihnila iz mlajših kategorij) - sem osvojil zlato medaljo. Saj če je ob svojem kolesarjenju ne bi, bi lahko kolo mirno pospravil v klet in začel razmišljati o ... šahu. Kljub jesenskemu vremenu se je trenutek poletnih piknikov dobro prilegel. Ni je čez dobro tradicionalno piknik hrano - čevapčiči, čebula, pivo ... mljac. Na poti proti domu