Zanimive novice se vedno širijo z neverjetno hitrostjo. Tudi naša zadnja, najnovejša. Ja, res je, dvojčke pričakujemo. Spet, drugič. Brez heca, čisto zares.
Da najprej odgovoriva na glavno vprašanje: ja, želela sva si imeti večjo družino, torej več otrok. Več kot dva, več kot tri. Imava pa ta blagoslov, da jih dobivava v paketih.
Prvič enega, pri katerem sva dojela, kaj to pomeni čudež življenja in resnični smisel življenja, kako so druge stvari v primerjavi s tem nepomembne. Da se življenje ob otroku ustavi, da se nikoli ne naveličaš gledati to bitje, ki prihaja iz tebe in ti je dano v popolno zaupanje, v odgovornost, da mu daš vse, kar potrebuje za svoje življenje.
Drugič dva, pri katerih sva dojela, kaj to pomeni dvakratno veselje, dvakratni smeh, dvakratno objemanje, božanje, opazovanje malih, krhkih ročic, ki se stikajo in sporočajo, da so povezane drugače od drugih ljudi. Dvojna količina plenic, previjanja, umivanja, uspavanja, krčev, bolezni, skrbi, utrujenosti, neprespanosti in obupne želje po vsaj približnem obvladovanju situacije, soočanja z najbolj temno stranjo samega sebe v trenutkih, ko ne vidiš izhoda. A je kljub vsemu to le obdobje, ki enkrat mine in končno pride dan, ko se zaveš, da je svet okoli tebe vendarle v barvah, da se tudi izredno težko obdobje enkrat prevesi v 'normalno' družinsko življenje.
Tretjič spet dva. Novica o nosečnosti naju je razveselila, a sva šla na prvi pregled vsak pri sebi s tihim, tako zelo prisotnim občutkom, da se bo zgodilo to, kar sva videla na zaslonu - dve posteljici, tako očitni, da ginekologinji ni bilo treba reči niti besede. 'Aha, to je to', je bilo vse, kar sem uspel takrat izustiti. Seveda, skrbi kar same prilezejo iz vseh por spomina, za katerega človek misli, da se je umaknil v daljne čase. A ko srce dojame, kakšen neverjeten blagoslov se nama dogaja, pozitivna stran prevlada. Če je šlo prvič, bo šlo pa še drugič. Namesto četrtega prideta četrti in peti. Pet otrok? Ja, pet. Bog menda naloži vsakemu ravno toliko, kolikor zmore. Nič več. Torej bo šlo.
So bili načrtovani? Ne, nobeden od najinih otrok ni bil načrtovan, so (bili) pa vsi iz vsega srca zaželeni. Bolj, ko človek v teh stvareh dela načrte, bolj je lahko razočaran. Poznava mnoge ljudi, ki se trudijo, a se njihovi načrti podirajo. Nekaterim s splavom, nekateri še do tja ne pridejo. Žal nama je, da se to dogaja. Zato zelo nerada rečeva, da načrtujeva družino. Raje temu rečeva odprtost za novo življenje.
Odzivi? Najini otroci se zelo veselijo dveh dojenčkov, Nace je na vprašanje, kaj on misli, da bomo dobili, dejal: "Jaz bi predlagal fantka in punčko." Bine in Jakob zvesto pritrjujeta svojemu starejšemu bratu: "Fanka, punko." Ostali odzivi so bili zelo pisani, od "O fak" do objemanja in vriskanja, večinoma pa iskrenega veselja nad dejstvom, ki ga še sama sem ter tja težko dojameva.
Kaj sledi? Iz prejšnje izkušnje sva se naučila, da nujno potrebujeva pomoč. Najprej od Boga, zato za vsakega od najinih otrok moliva vsak dan, odkar veva zanj. Potem pa od bližnjih, brez katerih si tudi tokrat ne predstavljava prihodnjih nekaj let. Tokrat se bova morala bolj načrtno lotiti našega življanja, da to ne bo kaos in frustracija za katerega koli od najinih otrok ter izgorelost naju dveh. Zato sva hvaležna vsakomur, ki se je že v naprej ponudil za pomoč.
Bogu hvala za dar življenja in izkušnjo starševstva!
Bogu hvala za dar življenja in izkušnjo starševstva!
Komentarji
Vse dobro :)