Preskoči na glavno vsebino

Res je, spet dva.

Zanimive novice se vedno širijo z neverjetno hitrostjo. Tudi naša zadnja, najnovejša. Ja, res je, dvojčke pričakujemo. Spet, drugič. Brez heca, čisto zares.


Da najprej odgovoriva na glavno vprašanje: ja, želela sva si imeti večjo družino, torej več otrok. Več kot dva, več kot tri. Imava pa ta blagoslov, da jih dobivava v paketih. 

Prvič enega, pri katerem sva dojela, kaj to pomeni čudež življenja in resnični smisel življenja, kako so druge stvari v primerjavi s tem nepomembne. Da se življenje ob otroku ustavi, da se nikoli ne naveličaš gledati to bitje, ki prihaja iz tebe in ti je dano v popolno zaupanje, v odgovornost, da mu daš vse, kar potrebuje za svoje življenje.

Drugič dva, pri katerih sva dojela, kaj to pomeni dvakratno veselje, dvakratni smeh, dvakratno objemanje, božanje, opazovanje malih, krhkih ročic, ki se stikajo in sporočajo, da so povezane drugače od drugih ljudi. Dvojna količina plenic, previjanja, umivanja, uspavanja, krčev, bolezni, skrbi, utrujenosti, neprespanosti in obupne želje po vsaj približnem obvladovanju situacije, soočanja z najbolj temno stranjo samega sebe v trenutkih, ko ne vidiš izhoda. A je kljub vsemu to le obdobje, ki enkrat mine in končno pride dan, ko se zaveš, da je svet okoli tebe vendarle v barvah, da se tudi izredno težko obdobje enkrat prevesi v 'normalno' družinsko življenje.

Tretjič spet dva. Novica o nosečnosti naju je razveselila, a sva šla na prvi pregled vsak pri sebi s tihim, tako zelo prisotnim občutkom, da se bo zgodilo to, kar sva videla na zaslonu - dve posteljici, tako očitni, da ginekologinji ni bilo treba reči niti besede. 'Aha, to je to', je bilo vse, kar sem uspel takrat izustiti. Seveda, skrbi kar same prilezejo iz vseh por spomina, za katerega človek misli, da se je umaknil v daljne čase. A ko srce dojame, kakšen neverjeten blagoslov se nama dogaja, pozitivna stran prevlada. Če je šlo prvič, bo šlo pa še drugič. Namesto četrtega prideta četrti in peti. Pet otrok? Ja, pet. Bog menda naloži vsakemu ravno toliko, kolikor zmore. Nič več. Torej bo šlo.

So bili načrtovani? Ne, nobeden od najinih otrok ni bil načrtovan, so (bili) pa vsi iz vsega srca zaželeni. Bolj, ko človek v teh stvareh dela načrte, bolj je lahko razočaran. Poznava mnoge ljudi, ki se trudijo, a se njihovi načrti podirajo. Nekaterim s splavom, nekateri še do tja ne pridejo. Žal nama je, da se to dogaja. Zato zelo nerada rečeva, da načrtujeva družino. Raje temu rečeva odprtost za novo življenje.

Odzivi? Najini otroci se zelo veselijo dveh dojenčkov, Nace je na vprašanje, kaj on misli, da bomo dobili, dejal: "Jaz bi predlagal fantka in punčko." Bine in Jakob zvesto pritrjujeta svojemu starejšemu bratu: "Fanka, punko." Ostali odzivi so bili zelo pisani, od "O fak" do objemanja in vriskanja, večinoma pa iskrenega veselja nad dejstvom, ki ga še sama sem ter tja težko dojameva.

Kaj sledi? Iz prejšnje izkušnje sva se naučila, da nujno potrebujeva pomoč. Najprej od Boga, zato za vsakega od najinih otrok moliva vsak dan, odkar veva zanj. Potem pa od bližnjih, brez katerih si tudi tokrat ne predstavljava prihodnjih nekaj let. Tokrat se bova morala bolj načrtno lotiti našega življanja, da to ne bo kaos in frustracija za katerega koli od najinih otrok ter izgorelost naju dveh. Zato sva hvaležna vsakomur, ki se je že v naprej ponudil za pomoč.

Bogu hvala za dar življenja in izkušnjo starševstva!

Komentarji

Oseba A. sporoča …
O, čestitam, to pa je krasna novica! Sta pa res posebna Božja izbranca;), mi smo za štiri šli štirikrat " v Rim ". :)
Vse dobro :)
Oseba Unknown sporoča …
Iskrene čestitke, Bog vas blagoslovi. Tudi mi imamo pet otrok, tri na zemlji in dva v nebesih. Peta punčka nama je umrla pred štirimi meseci po devetnajstih dneh življenja na zemlji. Pogumno, Bog vas ima neizmerno rad!
Oseba Anonimni sporoča …
Hja, midva bi rada po dveh biserčkih dobila še kakšnega, pa so ženi odkrili, da je že v prezgodnji meni in da ne bo nič več ...

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.